20. nov. 2017

Predstavitev knjige Skrivna bolnišnica v Cerknem

 

Predstavitev knjige Skrivna bolnišnica v Bevkovi knjižnici Cerkno

Bevkova knjižnica Cerkno vabi na predstavitev nove knjige Tee Hvala in Špele Oberstar SKRIVNA BOLNIŠNICA v petek, 24. novembra 2017, ob 19. uri.

Na predstavitvi se bosta avtoricama pridružili ilustratorka Ajda Erznožnik in avtorica spremne besede Milojka Magajne.

"Gvido v parku že nestrpno pričakuje prijatelja, s katerima želi deliti številne poletne dogodivščine. Ena izmed teh je res posebna; mudi se mu povedati zgodbo o skrivni bolnišnici, skriti v globoki soteski sredi gozda … Filip in Minka ga bosta gotovo poslušala z odprtimi usti! V pravljico zavit izjemen pomen Partizanske bolnice Franja na zadnjih straneh v zgodovinski kontekst postavi Milojka Magajne, muzejska svetovalka v Mestnem muzeju Idrija. Ker so vključene tudi fotografije, si bodo najmlajši bralci z lahkoto predstavljali, kako je bolnišnica delovala, in od pravljične ure zagotovo odnesli pomembno zgodovinsko lekcijo." -- Iz recenzije Vanje Jazbec v Bukli št. 136)

Dogodek je namenjen otrokom od 7. leta dalje in odraslim.



Hudomušna in grenka obenem. Odlična ilustracija Ajde Erznožnik po odlični ideji Špele Oberstar v odlični knjigi Skrivna bolnišnica.

24. okt. 2017

Začel se je projekt Uprizarjati spol - ples razlik



Vzporedno z letošnjim Mestom žensk so v Ljubljani potekale prve vaje iz projekta Uprizarjati spol - ples razlik, dvoletnega sodelovanje med Italijo, Slovenijo, Španijo, Nizozemsko in Anglijo. Namenjen je raziskovanju spola in plesa, osrednje vprašanje pa je, kje se ples kot živa, uprizoritvena oblika umetnosti sreča s spolom kot živim, utelešenim uprizarjanjem jaza.

Projekt vključuje pet ustvarjalk_cev in pet dramaturginj_ov, ki se usposabljajo in ustvarjajo v vseh omenjenih državah. Prvo usposabljanje v Ljubljani je potekalo med 7. in 13. oktobrom. Sodelovali smo: Koldo Arostegui González, Roberta Racis, Jija Sohn, Sophie Unwin, Nataša Živković in jaz.
Sem v vlogi plesne dramaturginje, kar mi je novo. Učim se.

The questions are many. Who is qualified to perform this role and why? What is the impact on how and what a choreographer makes? Is dramaturgy interference, intrusion or is it filling in where there is a lack of some kind? Does it perform a need for the market of dance making? Is the dramaturge a translator, interrogator, a 'prober', interpreter or provocateur? Does dramaturgy function as a support in the lonely act of making or does it split the body of the choreographer in two?

Scott deLahunta, Dance Dramaturgy: speculations and reflections Dance Theatre Journal • Apr 2000 • English



V okviru projekta sem zasnovala tudi pogovor Družine drugače in pletla Mesto mrež, srečanje mednarodnih feminističnih in queerovskih umetniških mrež.



Program celotnega projekta bo združeval širok razpon dejavnosti, kot so praktične in teoretične delavnice, razprave in sestanki, srečanja s strokovnjakinjami_ki in umetnicami_ki ter intenzivno delo z dramaturginjo.

*

Fotografije Nade Žgank z zaključnega šeranja petih umetnic_kov v Stari elektrarni.
Video Tina Šulc.









6. okt. 2017

Mesto žensk je tu












Mesto žensk je tu!

Program

Teja Reba, umetniška vodja festivala, je pripravila vsebinski pregled letošnjega programa za Torek ob petih v članku "Reproduktivna svoboda: od pravice do splava do drugačnih družinskih modelov".

Back to basics, bi se reklo; k vprašanjem, za katera smo feministi in feministke mislile, da so že passe. Da se že ve, da koncepti nacije, narave in norme podpirajo in utemeljujejo drug drugega. Na plečih žensk. V maternicah. Mislile smo tudi, da so vezi med temi koncepti že razrahljane. Da maternice pripadajo ženskam, ne naciji in normi. A smo se motile. Še vedno - ne, znova - smo tam.

Nikoli se niso raz ra hhh ljaa le. Kot pravi Anja Radaljac:

"Mati je dajajoča, ljubeča, predana, nesebična, odrekajoča se, nežna … vselej je na voljo; biva v odvezanosti od lastnega bivanja; odvzeta so ji notranje izkustvo, samostojno, neobremenjeno nastopanje v javni sferi, pa tudi njeno telo, nima obraza – je mati, udejanja se prek otroka. Pričakovanja niso z odpovedjo grškemu ali bibličnemu izročilu bistveno drugačna; žensko na otroka vežejo npr. prek obsesije z dojenjem, ki se v medijih predstavlja glorificirano, prek pavšalizacije znanstvenih spoznanj, sodobni mit matere pa se ustvarja tudi z osrediščanjem družbe na otroka, ki se odvija prek vzpostavljanja 'materinskih blogov', forumov, Facebook skupin, portalov, kakršen je Moj malček, ipd. Osredotočanje na otroka gre z roko v roki z nadzorom ženske; osnovna celica družine se ne spreminja; če spomnimo: pred dvema letoma je novela družinskega zakonika padla ravno zaradi nesprejemanja nenormativnih oblik družine, prav v teh dneh pa bomo lahko za predsednico države izbrali tudi kandidatko, ki je vso svojo politično kampanjo utemeljila na 'ljubezni do otrok – tudi nerojenih'. Klasična patriarhalna družina ne gre nikamor – in tudi mit matere ne."

Anja Radaljac, v Klasična patriarhalna družina ne gre nikamor – in tudi mit matere ne




http://www.cityofwomen.org/sl/content/2017/projekt/idealna






Vzporedno s festivalom se odvija projekt Uprizarjati spol - ples razlik, dvoletno sodelovanje med Italijo, Slovenijo, Španijo, Nizozemsko in Anglijo. Namenjen je raziskovanju spola in plesa, osrednje vprašanje pa je, kje se ples kot živa, uprizoritvena oblika umetnosti sreča s spolom kot živim, utelešenim uprizarjanjem jaza.

Projekt vključuje pet ustvarjalk_cev in pet dramaturginj_ov, ki se usposabljajo in ustvarjajo v vseh omenjenih državah. Prvo usposabljanje bo potekalo na Mestu žensk med 7. in 13. oktobrom. Program bo združeval širok razpon dejavnosti, kot so praktične in teoretične delavnice, razprave in sestanki, srečanja s strokovnjakinjami_ki in umetnicami_ki ter intenzivno delo z dramaturginjo.

Pri projektu sem v vlogi dramaturginje, kar mi je novo. Zasnovala sem tudi pogovor Družine drugače in pletla Mesto mrež, srečanje mednarodnih feminističnih in queerovskih umetniških mrež.

Families Otherwise / Družine drugače


Families otherwise
Discussion / 90'


Who in Slovenia can be a parent and who is childless against their will due to legal obstacles? How to render parenthood a social matter, beyond wider blood relations and institutions? How to revolt against the idealisation and essentialisation of motherhood? In what kinds of family forms do we live and what kinds of family forms would we want? We shall be discussing all these questions, despite conservative and liberal standpoints that would dictate their answers to us.

Monday, October 9th 2017, at 5 pm, SMEEL, Ljubljana at the 23rd International Festival of Contemporary Arts City of Women.  

Moderator: Tea Hvala
Guests: Anna Linder (Sweden), Roman Kuhar, Maja Šorli, Estela Žutić, Gilles Duvivier (Slovenia)
// in English //
Free entry. 
In frame of the project Performing Gender - Dance makes differences.
Production and organization: City of Women. In cooperation with Bunker.



Photo gallery: 
 
Foto Nada Žgank




Javni pogovor
Družine drugače
Ponedeljek, 9. oktober 2017, ob 17h, Stara elektrarna, Ljubljana
Gostje: Anna Linder, Roman Kuhar, Maja Šorli, Estela Žutič, Gilles Duvivier
Moderira: Tea Hvala

Kdo v Sloveniji sme biti starš in kdo je brez otrok proti svoji volji, zaradi pravnih ovir? Kako podružbiti starševsko skrb onkraj širšega sorodstva in institucij? Kako se upreti idealizaciji in esencializaciji materinstva? V kakšnih oblikah družin živimo in kakšnih družin bi si želeli? O tem bomo razpravljale_i ob in navkljub konservativnim ter liberalnim stališčem, ki nam želijo narekovati svoje odgovore.

Vabimo vas k izmenjavi izkušenj in stališč o družini in starševstvu onkraj konservativnih in liberalnih okvirov, navkljub ali vijugavo skozi obstoječe pravnoformalne ovire.

Pogovor bo potekal v angleščini.


Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem. Pri tem je tako uspešen, da se je usidral v zakone, ki jih najbolj boleče izkušajo samske ženske ter lezbični in gejevski pari, ki si želijo otrok. Liberalna stališča so blažja, a zamejena s predstavo o družini kot skupnosti dveh odraslih, po možnosti zakoncev, ki svoji karieri uspešno združujeta z vzgojo največ dveh otrok.  

Nič ne pomaga, da temu ne ustreza niti statistika. Ta od leta 1981 v Sloveniji kot družino obravnava tudi zunajzakonsko skupnost in neporočene matere – in leta 2015 se je v takih družinah rodilo skoraj 60 % vseh otrok, pri čemer je bila četrtina vseh družin enostarševska. Od leta 2015 med družine končno umešča tudi istospolne partnerske skupnosti z otroki. Toda obstajajo še druge oblike družin, ki niso zajete v statistike in zakone. Na primer, starševsko vlogo lahko privzame več ljudi: v razširjenih večgeneracijskih družinah so to krvne_i sorodnice_ki, v samoorganiziranih skupnostih političnih sorodnic_kov so to prijateljice_i in tovarišice_i, v poliamoričnih zvezah pa več partnerjev ali partnerk.

Na javnem pogovoru bomo izhajali iz pravne definicije družine in se retorično vprašali, ali Ustava RS v 53. členu res varuje tudi lezbične in gejevske družine ter ustvarja »za to varstvo potrebne razmere«. Vprašali se bomo, ali je odločanje o rojstvih otrok svobodno, če država celi vrsti žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve, in kaj to pomeni za ženske, ki v teh razmerah kljub vsemu postajajo matere. 


Pravne ovire torej lezbičnim, gejevskim, biseksualnim, transspolnim in drugim ljudem v Sloveniji še naprej preprečujejo ali otežkočajo starševstvo. In strah in sovraštvo. Homofobija. Pogovarjati se želim tako o pravnoformalnem okvirju kot o homofobiji, pri tem pa poleg teoretskih in aktivističnih stališč predstaviti tudi izkušnje lezbijk in gejev, ki so že starši. Kako živimo, kako živeti in kako preživeti z ljudmi, za katere skrbimo in ki skrbijo za nas? 

Je družina skupnost dveh odraslih z otrokom ali skupnost dveh ali več ljudi, ki skrbijo drug za drugega? In kje so živali in rastline, ki prav tako spadajo v te družine? 

Vabimo vas k izmenjavi izkušenj in stališč o družini in starševstvu onkraj konservativnih in liberalnih okvirov, navkljub ali vijugavo skozi obstoječe pravnoformalne ovire.

12. sep. 2017

Izšla je Skrivna bolnišnica, otroška slikanica o Partizanski bolnici Franja

Gvido med poletnimi počitnicami obišče Partizansko bolnico Franja. Navdušen nad skrivnostmi, ki jo obkrožajo, za svoje odkritje pove najboljšima prijateljema, Filipu in Minki. 

Trije prijatelji, ena skrivnost. Jih bo povezala ali sprla?


Zalozba Skrivnost je lani poizvedovala, kdo bi bil pripravljen napisati knjigo za otroke o Partizanski bolnici Franja. Ilustratorka Ajda Erznožnik je vprašala Makota, Debelakau Mako mene, jaz že z osnutkom v roki Špelo Oberstar, midve pa sva potem fajn predelano in skoraj končano zgodbo pokazali nekaj otrokom, staršem in pedagoginjam in zglancali še zadnje črke. Zdaj se svetijo kot oči Franje Bojc Bidovec na tisti znameniti fotki s partizansko uniformo, ki jo najdete v njeni avtobiografiji, pa tudi na zadnjih straneh Skrivne bolnišnice, kjer je prof. zgodovine in muzejska svetovalka Milojka Magajne opisala delovanje PBF.

Naj živi Franja, naj živi mularija, ki v grmovju pod blokom na skrivaj gradi svojo bolnišnico!

Knjigo je izdala založba Skrivnost, na voljo bo pri založbi in v knjigarnah, predvidoma pa tudi v Partizanski bolnici Franja in drugih prodajnih mestih Mestnega muzeja Idrija.

23. jun. 2017

The WisCon Chronicles Vol. 11: Trials by Whiteness


The American science fiction publisher Aqueduct Press recently released The WisCon Chronicles Vol. 11: Trials by Whiteness, edited by Jaymee Goh.

In her introduction, Jaymee Goh writes: "Beautiful ones, we come to WisCon because through science fiction and fantasy, we know better than to simply accept the status quo. Why should we be as Caliban, whose only profit form the language of his colonizer is to curse in't? Can we not re-shape it--have we not re-shaped it for our own ends?" 

In short fiction, poetry, personal essays, academic thinkpieces, Twitter rants, and informal Q&As, this volume begins conversations on liberation and limitations, intergenerational and international conflicts, intra-community and internal tensions. 

The anthology features an excerpt from my short story "Ansible" in Slovene and English as well as a Q&A with the editor, entitled "Far Away Enough to Count".

Full Contents

The volume is available in both print and e-book editions now at at www.aqueductpress.com.

Sektor Ž: Prihodnost (brez) pravic

V junijski ediciji oddaje Sektor Ž, zadnji pred poletnim premorom, so se sodelavke v pogovoru s Sonjo Lokar iz Ženskega lobija Slovenije posvetile uveljavljanju ženskih pravic na ravni Evropske unije ter vlogi Evropskega parlamenta pri širjenju enakosti med spoloma. Sledila je radijska dramatizacija kratkega odlomka iz distopičnega romana Deklina zgodba Margaret Atwood v prevodu Miriam Drev (Mladinska knjiga, 1990). O romanu se dvaintrideset let po nastanku upravičeno govori zaradi njegove ekranizacije (Handmaid's Tale, HBO, 2017) in Heinejeve nagrade za mir, ki jo je Atwood pred kratkim prejela "za politično intuicijo pri prepoznavanju nevarnih trendov".

Junijsko edicijo so pripravile Anamarija Šiša, Klara Otorepec in Ana Reberc.

Na sporedu Radia Študent je bila v soboto, 17. junija, ob 12h, zdaj jo najdete v arhivu. Tune in!

Izšel je Stripburger št. 69!

Z zamudo, a vseeno: konec maja je izšla 69. številka Stripburgerja. V njej poleg odlični stripov najdete tudi mojo recenzijo slovenskega prevoda stripa Kate Evans Rdeča Rosa, ki je izšel lani pri založbi VigeVageKnjige. 

Better late than never: the new, 69th issue of Stripburger is out! Among many great comics, interviews and reviews, it includes my review of the Slovene translation of Kate Evan's Red Rosa (VigeVageKnjige, 2016).

Kazalo / Table of contents 

May 2017, A4, 96 pages, (19 full color pages), offset print


 
 





















18. maj 2017

Sektor Ž: Porodna kultura v Sloveniji in feministična etiki skrbi



MUKE IN RADOSTI
Porodna kultura v Sloveniji



Nosečnica pogosto naleti na vprašanje, ali se boji poroda. Le redko jo vprašajo, ali se ga veseli. Kaj nam to pove o porodni kulturi v Sloveniji? Ali je dejstvo, da številne ženske med nosečnostjo ali po porodu doživljajo otožnost in različne oblike depresije kakorkoli povezano s kulturo, v kateri je materinstvo že od nosečnosti dalje medikalizirano, razlike med realnostjo in miti o materinstvu pa so zelo velike?

O teh in drugih vprašanjih, povezanih z obravnavo in občutki žensk, ki postajajo matere, se bomo (tudi) z vidika feministične etike skrbi pogovarjale z dr. Zalko Drglin, doktorico ženskih študij in feministične teorije, pedagoginjo, magistro sociologije kulture in transakcijsko analitičarko-svetovalko ter avtorico številnih člankov in knjig o babištvu, predporodnem varstvu, porodu in obporodnih stiskah žensk.

V intervju nas bo uvedlo bentenje čez besede in podobe, ki so Tei Hvala v šoli za bodoče starše pokvarile vzdušje in odvzele možnost za pošten pogovor z babico in drugimi nosečnicami.

Oddajo bomo zaključile z nematerinskim nasvetom pesnice, prevajalke, jezikoslovke in feministične aktivistke dr. Ane Makuc.

Majsko oddajo sta pripravili Klara O. in Tea H.

Tune in! V soboto, 20. maja 2017, ob 12h v živo na Radiu Študent, kasneje v arhivu.

Na naslovnici je nedatiran perujski kipec, najden v grobu. Hrani ga berlinski Volkskundemuseum. Vir: Wellcome Library.

*

PAIN & PLEASURE
Birth culture in Slovenia and feminist ethics of care

Pregnant women are often asked if they are scared of giving birth. They are rarely asked if they are looking forward to it. What does this tell us about birth culture in Slovenia? Is the fact that many women before or after birth feel sad or suffer from depression in any way connected to a culture in which motherhood is medicalised from the start (pregnancy) and in which the difference between the reality of and myths about motherhood is quite large?
These and other questions, related to the treatment and feelings of women who are becoming mothers, are going to be discussed in an interview with dr. Zalka Drglin, feminist theorist, pedagogue, sociologist of culture and transaction analysis counsellor whose research is focused on midwifery, health care for pregnant women, birth and postpartum mental disorders.  

The interview will be preceded by Tea Hvala’s text about the words and images, responsible for ruining the feeling of safety and comfort at her parenting classes where it became impossible to openly talk to other pregnant women and the midwife.

We will wrap up the show with a non-motherly feminist advice, shared by the poet, translator, linguist and feminist activist dr. Ana Makuc.

The May edition of Sektor Ž was prepared by Klara O. and Tea H.

Tune in! Live on Saturday, May 20th, at 12.00 at Radio Študent, later in our archive. 

The cover is taken from Wellcome Library.

* * *

Zapravljena priložnost v šoli za bodoče starše

»Ostanite mirni …« S tem besedami se začne eden od nasvetov, ki jih postojnska porodnišnica polaga na srce »porodnemu partnerju«. S tem pojmom naslavlja bodočega očeta ali drugega spremljevalca, ki se porodnici želi pridružiti v porodni sobi, ne pa tudi njene morebitne partnerke ali druge podpornice ženskega spola.[1] Kakor da spremljevalke ne obstajajo oziroma niso zaželene, čeprav je rojevanje specifično ženska dejavnost, ki – skupaj z nosečnostjo in zgodnjim materinstvom – predstavlja obdobje, v katerem se »ženske na novo povezujejo med seboj, pa naj govorimo o odnosu med babico in porodnico ali o oblikovanju povezav v družini ali ženske solidarnosti v skupinah«.[2]

Ne pravim, da v porodni sobi ni prostora za očete, druge spremljevalce in zdravstveno osebje moškega spola. Nasprotno. Pravim, da bi prostor morali odpreti tudi za partnerke in spremljevalke ženskega spola – začenši z jezikom, ki bi priznaval njihov obstoj.[3] In takoj ko to rečem, zaslišim ugovore slovenistov, ki mi potrpežljivo pojasnjujejo, da pri omenjenem nasvetu ne gre osredotočenost na moške ali celo namerno izključevanje porodnih partnerk, temveč za naravo slovenskega jezika, v katerem je splošni ali generični spol pač moški. Nekaj bo na tem: v zdravstvenem domu, kjer sva s partnerjem obiskovala šolo za bodoče starše, je babica o dojenčku ves čas govorila v moškem spolu. Normalno, porečete, dojenček je slovnično moškega spola, tako kot otrok. Res je, toda vsaj omenila bi lahko tudi dojenčico. Babica je v moškem spolu govorila tudi ob naštevanju telesnih in duševnih sprememb, ki jih doživljajo »otročnice«, kot se čisto zares pravi ženskam v prvih tednih po porodu. Tako smo se znašle v absurdni situaciji, v kateri je ženska ženskam razlagala, da ni nič nenavadnega, če se boš po porodu »kar neki jokal«, »si delal skrbi« ipd.

Prepričana sem, da tega ni počela namerno. Gre za avtomatizem, ki ga večina ljudi ne opazi, če ga opazijo, pa se jim opozarjanje nanj zdi nevredno pozornosti. Kar je samo po sebi vredno pozornosti. Še toliko bolj problematično je bilo v šoli za bodoče starše, kjer so se moško osrediščenemu jeziku pridružile heteronormativne podobe. Babici sta predavanja o nosečnosti, skrbi za zobe nosečnic in dojenčkov, porodu, poporodnem obdobju in negi dojenčka pospremili s Powerpoint predstavitvami. Te so poleg povzetkov in ilustracij povedanega vključevale fotografije novorojenčkov v objemu nasmejanih mamic v objemu srečnih očkov. Možnost, da bi mamo objemal kdo ženskega spola, je bila torej izključena tako v besedi kot v sliki. Vsega vendar ni kriva slovnica.

Toda ne gre le za heteronormativno diskriminacijo lezbijk in izključevanje drugih porodnih spremljevalk – diskriminacijo, ki v javnih institucijah, podrejenih ustavi in zakonom, nima kaj iskati. Pred zakonom naj bi bili vendar vsi enaki.[4] So še drugi razlogi, zaradi katerih v šoli za starše nisem mogla ostati mirna. Mednje spadajo idealizirane in razredno specifične podobe nosečnic in njihovih partnerjev na promocijskem gradivu: gledamo zdrave, lepe, mlade, negovane in nasmejane pripadnike višjega srednjega razreda. A če je razumljivo, da proizvajalci ne ravno poceni otroške opreme in pripomočkov ciljajo na starše z večjo kupno močjo, je težje razumeti, zakaj se je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pri promociji delitve starševskega dopusta med obema staršema odločilo za enako oglasno strategijo. Na razglednici, izdelani v ta namen, vidimo moškega v poslovni obleki, ki v eni roki drži dojenčka, v drugi pa stekleničko mleka. Za pasom ima dudo in igračko, za vratom kravato, geslo na razglednici pa se glasi »Midva na starševskem dopustu«.[5] Celo kot prekarna delavka v kulturi, ki imam srečo, da imam pravico do plačane porodniške in dodatno srečo, da s partnerjevo pomočjo živim nad pragom revščine, v tej podobi težko vidim kaj drugega kot ciničen opomin, da si delitev starševskega dopusta lahko privoščijo zgolj redni zaposleni in dobro plačani starši.[6] Da torej gre za privilegij, ne za socialno pravico, in da pred zakonom tudi v tem oziru nismo vsi enaki.[7]

»… in se ne poskušajte postaviti v središče dogajanja.« S temi besedami se konča uvodoma omenjeni nasvet postojnske porodnišnice. Čeprav zadeva dogajanje v porodni sobi, se je v šoli za bodoče starše izkazalo, da bi ga bilo partnerjem nosečnic nadvse koristno omeniti že tam, še posebej na predavanju o porodu. Na ostala predavanja so redno prihajali trije ali štirje, na predavanju o porodu pa jih je bilo skoraj toliko kot nosečnic, okrog petnajst. Ker gre za edino obvezno predavanje za partnerje, ki porodnico želijo spremljati ob porodu, je bila visoka udeležba nedvomno pohvalna, toda način, na katerega so se nekateri med njimi obnašali, je bil povsem neprimeren. Nekaj spremljevalcev je namreč ves čas stresalo cinične šale. Na primer, po ogledu videoposnetka poroda, na katerem smo od porodnice v ležečem položaju videli samo mednožje, je najglasnejši cinik o njej izjavil: »No, ta si je pa zaslužila večerjo.« S smehom ga je nagradilo kar nekaj moških – in tudi nekaj žensk. Babica, ki je podobnim opazkam vseskozi ugovarjala mirno, a odrezavo, je tokrat molčala. Molčale smo tudi nosečnice in spremljevalci, ki se ob tej nespoštljivosti, podcenjevanju in pokroviteljstvu nismo zabavali.

Že slišim ugovore, da je šlo samo za šalo. Saj. V resnici se ni zgodilo nič takega, kar se ne bi dogajalo tudi sicer, le da je bil razdiralni učinek v tem primeru večji. Deloma ga krivim za to, da smo med predavanjem o porodu, ki je nas, nosečnice, še kako zadevalo, babici dodatna vprašanja zastavljale le redke. Grobe šale so uničile možnost, da bi se med nami ustvaril občutek varnosti in zaupanja. Če bi prevladal, bi se morda ob babičinem naglem nizanju informacij še kakšna nosečnica drznila spregovoriti in jo prositi za pojasnilo, ali so res vsi posegi v telo, ki jih omenja, nujni, in kaj sploh pomeni vse to medicinsko izrazje.

Dr. Zalka Drglin ugotavlja, da je medikalizacija »postala ena ključnih značilnosti, ki jo doživlja večina žensk, ko postajajo matere«.[8] To seveda ne pomeni, da moramo nemo pristajati nanjo, to, da je večina nosečnic v šoli za starše molčala, pa ne pomeni, da nekritično pristajajo na medikalizacijo lastne izkušnje. Toda prav gotovo govori o tem, da je namen šole za starše uničen, kadar se v središče dogajanja postavi peščica brezobzirnih moških, od tam pa jih ne prežene nihče.

Po predavanju sem fantazirala prav o tem. O tem, kako bom naslednjič, v trenutku ko se bo eden od njih spet oglasil, vstala, se s svojimi velikim trebuhom prerinila do njega, ga prijela za ovratnik in mu zasikala: »Utihni! Ne gre zate, ampak zame, za tvojo partnerko in vse druge ženske v tej sobi.« Moj partner me je miril, da se zaradi prepotentnih in prestrašenih bodočih očkov ni vredno razburjati. Dodal je, da je za molk bodočih mamic odgovorno tudi dejstvo, da niso vajene skupinskih razprav in javnega izpostavljanja. Gotovo, toda mirna nisem in še nekaj časa ne bom. Vem namreč, da bi v šoli za starše poleg zanesljivih informacij o nosečnosti, porodu, poporodnem obdobju in negi dojenčice, lahko izvedela tudi kaj o stiskah, ki se v tem času lahko pojavijo, načinih, kako jih lahko prepoznam in vrstah pomoči, ki so mi na voljo.

Še več, tovrstna državna izobraževanja bi lahko – ali bi kar morala – vključevati vse tisto, kar si prestavljam pod feministično etiko skrbi. Dr. Zalka Drglin, soustvarjalka Združenja Naravni začetki in raziskovalka z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, je v svojih člankih natančnejša. Pravi, da bi morale državne ali samoorganizirane materinske šole vključevati možnost, da se ženske »med seboj in z voditeljico pogovarjajo o svojih občutkih, povezanih z nosečnostjo, porodom in vzgojo ter izmenjujejo izkušnje. Pomembno je vzdušje, ki dopušča nosečnicam, da izrazijo svoja občutja in stališča do nosečnosti in materinstva – tudi tista, ki običajno niso najbolj sprejemljiva. Morda bi se preporodne priprave namesto poudarjanja učenja dihalnih tehnik morale usmeriti k večanju moči žensk, obveščanju o njihovih pravicah in resničnih izbirah,[9] predvsem pa bi morale nuditi prostor za poštene odgovore na vprašanja o bolečinah pri porodu, porodniških postopkih. Pri tem pa poroda ne bi smeli idealizirati, omalovaževati ali 'naturalizirati'.«[10]


Dobra novica je, da je Nacionalni inštitut za javno zdravje že pripravil predlog za vsebinsko posodobitev šol za bodoče starše. Predlog se imenuje Priprava na porod in starševstvo, njegov namen pa je – če ga bo Ministrstvo za zdravje sprejelo – da bi se poenoteno izvajal po celi Sloveniji. Predlog si lahko ogledate na tukaj: http://www.zdaj.net/sl/program-pregledov/bodoci-starsi/priprava-na-porod...

Pri Združenju Naravni začetki so zapisali predlog za odlično obporodno skrb v Sloveniji. Vabijo vse zainteresirane, da s svojim podpisom podprete njihova prizadevanja: http://www.mamazofa.org/akcije/porodna-pobuda

Pod geslom "Še vsaka je rodila!" zbirajo tudi porodne zgodbe: "Skupaj bomo ustvarile zbirko pričevanj o sodobnih doživetjih v zdravstvenem sistemu v nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju. Po dogovoru z vami pa bomo pripravile objavo na spletni strani in v medijih, s stopnjo anonimnosti, ki vam bo ustrezala." Več: http://www.mamazofa.org/akcije/se-vsaka-je-rodila

Tea Hvala

* * *

Opombe
[1] Radijska sodelavka je komentirala: »Tudi po porodu imajo v porodnišnico dostop izključno očetje (ob čemer nihče ne preverja, ali so res očetje) in morebitni drugi zdravi otroci, ne pa morebitni drugi socialni starši ali prijatelji/ce. V enem od intervjujev je težave z obiski otroka in partnerke navajala Jerneja (http://www.mladina.si/52754/za-vse-druzine/) – kljub temu, da je mahala okrog z listom o registraciji istospolne skupnosti. V primeru, da nosečnica / "otročnica" pove za nasilje s strani partnerja, bi bilo zanimivo vedeti, ali bi mu v porodnišnici omejili dostop: ali je bolj pomembna "pravica očeta, da vidi svojega otroka" ali pravica matere do varnosti?«

[2] Zalka Drglin, »Izmera poklica: od vodništva k sopotništvu«, Socialno delo, 51 (2012), 1-3, str. 31.

[3] Radijska sodelavka je komentirala: »Zanimivo, da nihče ni povedal, da ženske lahko rodijo same, brez partnerja, in jih kar nekaj tako tudi rodi, čeprav je to lahko stresno/dolgočasno, ker si lahko dolgo časa v porodni sobi sama, posebno če dolgo rojevaš in babice ni zraven. Lahko pa najameš doulo. (Doula je t. i. porodna spremljevalka obeh partnerjev in je lahko z žensko tudi med porodom, sicer pa se bolj oglašujejo kot spremljevalke celotnega procesa nosečnosti. Zanimivo bi bilo raziskati njihovo umestitev v kapitalistični sistem kot new age naslednice babic in zdravilk). Šušlja se tudi o tem, da kar nekaj moških oglašuje storitev, da te za plačilo spremljajo pri porodu oziroma ti simulirajo partnerja/moža. Je roditi sama postalo sramotno? Tabu? Je izenačeno z ne-varnostjo?« Tržni in etični je omenjena sodelavka izpostavila tudi pri carskem rezu na zahtevo: »Nekatere ženske se bojijo bolečine med vaginalnim porodom, zato zahtevajo carski rez, iz česar sledi pregovarjanje, ponujanje analgezij in končno carski rez, če je ženska dovolj neomajna (pri carskem rezu je sicer večje tveganje zaradi splošne anestezije, reza v trebuh in potencialnih pooperativnih zapletov). V postojnski porodnišnici carski rez ponujajo tudi samoplačniško, prav tako epiduralno analgezijo (nimaš bolečin, pa vseeno lahko rodiš vaginalno).«

[4] Kot navaja štirinajsti člen slovenske ustave. Spolno usmerjenost kot osebno okoliščino ta člen sicer zamolči, kar je zgovorno samo po sebi. Jo pa med »drugimi osebnimi okoliščinami« omeni vsaj uradna razlaga štirinajstega člena. Triinpetdeseti člen ustave pravi, da »država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere«. A spet smo na spolzkih tleh. Trenutno veljavni Družinski zakonik (2017) sicer določa, da je družina povsod tam, kjer je otrok, a glede na to, da Zakon o partnerski zvezi (2016) družine sploh ne omenja, otroke pa omeni samo toliko, da pove, da »partnerja partnerske zveze ne moreta skupaj posvojiti otroka« (Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 2004), je veliko vprašanje, ali ustava resnično varuje tudi lezbične in gejevske družine. In nenazadnje: če država ženskam v lezbični partnerski zvezi, pa tudi vrsti drugih žensk prepoveduje zanositev s postopkom umetne oploditve, posredno pa tudi nadomestno materinstvo, ali je odločanje o rojstvih otrok v Sloveniji res svobodno (55. člen ustave)? In ali država vsem državljankam in državljanom res »zagotavlja«, kot se nadaljuje isti člen, »možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok«? Morda ustava in omenjeni zakoni ne dopuščajo tako proste interpretacije, kot si jo dovoljujem tukaj. Tudi prav, nisem pravnica. A najmanj, kar lahko rečemo o nasvetih porodnišnic in šol za bodoče starše, je, da jih tare diskriminatorna slepota za ženske, ki se odločijo, da jim bo med nosečnostjo, rojevanjem in starševstvom ob strani stala ženska, ne moški.

[5] Ta in druge fotografije so vključene tudi v zloženko MDDSZ: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pd...

[6] Sociologinja, ki raziskuje, kako moški v Sloveniji usklajujejo delo in družino (glej npr. projekt »Očetje in delodajalci v akciji – ODA«) je poudarila drugačen pogled: »Vprašanje delitve starševskega dopusta lahko pomeni tudi druge razloge – npr. vem za nekaj primerov iz prakse, kjer so si ženske težje 'privoščile' biti dlje časa odstotne s trga dela (oziroma bi sicer lahko dokončno izpadle) ali pa sta se partnerja odločila za delitev tega dela dopusta zato, ker je oče želel biti bolj vključen, saj se vez z otrokom začne oblikovati že v tej fazi. Sicer bi bilo dobro na tem mestu posebej omeniti še očetovski dopust, ki je namenjen izključno moškim.« Težava je v tem, da očetovski in starševski dopust pri prekarnih očetih, ki delajo pogodbeno, odpadeta.

[7] Da je odločilnega pomena oblika dela, dokazujeta naslednja primera. Prvič: znanka se je pred dvema letoma po več letih dela na avtorsko pogodbo pri istem naročniku / delodajalcu zaposlila za nedoločen čas tri mesece pred začetkom materinskega dopusta. Tako prek avtorske kot prek pogodbe za nedoločen čas je zaslužila okrog 700,00 € mesečno. Center za socialno delo ji je ob izračunu višine nadomestila, do katerega je upravičena med materinskim dopustom, kot dohodek upošteval samo tri plače, ne pa tudi vseh avtorskih, zato je bil njen letni povprečni zaslužek zelo nizek. Posledično je njeno materinsko nadomestilo znašalo okrog 300,00 €. Center je ravnal povsem drugače, ko je oddala prošnjo za otroški dodatek. Tokrat so ji med dohodke poleg treh plač šteli tudi avtorske honorarje in ji na ta način zvišali dohodke do te mere, da je bila upravičena samo do minimalnega dodatka. Drug primer: ženska, zaposlena za nedoločen čas, ima otroka z brezposelnim moškim, prijavljenim na zavod za zaposlovanje. Če otrok zboli, država domneva, da bo za otroka imel čas poskrbeti oče, zato mati ni upravičena do bolniške odsotnosti za nego otroka. Na enak način kot njega država obravnava tudi očete, ki delajo pogodbeno. Tudi njihove redne zaposlene partnerke ne morejo koristiti bolniške. In če sta oba partnerja zaposlena za nedoločen čas in eden od njiju zboli istočasno kot njun otrok, zdravi starš ni upravičen do bolniške, ker država pričakuje, da bo za bolnega otroka poskrbel bolni starš. Če je katerikoli starš državljan druge države, je pred družino še veliko dodatnih ovir.

[8] Zalka Drglin, »»Izmera poklica,« str. 27.

[9] Radijska sodelavka je opozorila na trženje možnosti izbire: "Samoplačniško si lahko izbereš druge načine poroda (npr. v vodi in druge, glej http://www.bolnisnica-po.si/sl/ceniki) kot v klasičnem ležečem položaju, za katerega je znano, da ni namenjen lažjemu porodu, ampak lažjemu pregledu bolnišničnega osebja nad dogajanjem. Primerjaj npr. porod v flmu Virdžina, kjer ženska rodi doma, sama."

[10] Zalka Drglin, »Materinstvo onkraj sanj: stiske žensk po porodu«, Zdravstveno varstvo, 2003, 42, 1, str. 27.